Že s petimi leti se je začel učiti klavirja, orgel in violončela. Študiral je na münchenski glasbeni akademiji (Akademie für Tonkunst), vendar ni bil zadovoljen s tistim, kar se je naučil. Mnogo bolj so ga navduševali skladatelji, o katerih na predavanjih ni slišal - še zlasti Debussy in pozneje Schoenberg. Po končanem študiju na  (akademija za zvočne umetnosti), se je pričelo njegovo "vajeništvo pri starih mojstrih". Nanj je najbolj vplival Monteverdi. Na novo je postavil njegova dela L'Orfeo, Lamento d'Arianna in Ballo delle Ingrate ter dopisal glasbo za glas in klavir. Za njegov glasbeni razvoj je bilo odločilnega pomena njegovo dirigiranje v münchenski Komorni operi (Kammerspiele). Tam se je seznanil z zahtevami glasbenega odra, ki mu je pozneje posvetil velik del svojih ustvarjalnih moči. Leta 1917 je bil vpoklican v vojsko, vendar so ga odslovili kot neprimernega. Tako je v vojnem času delal v Narodnem gledališču v Mannheimu in v Dvornem gledališču v Darmstadtu. Ko se je leta 1919 vrnil v München, se je posvetil študiju glasbe 16. in 17. stoletja.

Günterjina šola in Orff-Schulwerk
 
Leta 1924 je postal skupaj z Dorotejo Günter soustanovitelj Günterjine šole. To ga je popeljalo na novo področje ustvarjanja. Šola je izobraževala telovadbo, ritmično gibanje, glasbo in ples. S sodelavko Gunild Keetman sta razvila nov model glasbene in gibalne vzgoje z imenom Orff-Schulwerk, Orffova šolska delavnica. V tem okviru je Orff razvil svoj koncept glasbenega izobraževanja kot sinteze giba, poezije in glasbe. V ta namen je napisal tudi številne glasbene publikacije in razvil celo družino tolkal, ki so jih začeli zatem široko uporabljati pri glasbenem šolstvu.

Carmina Burana

»Fortuna je bila dobra z menoj, ko mi je namenila, da sem slučajno dobil v roke katalog antikvariata iz Würzburga. V njem me je magično pritegnil naslov Carmina Burana,« je zapisal Carl Orff v svojih spominih. 

Orffovo prvo veliko delo in zagotovo do danes njegova najbolj priljubljena skladba je Carmina Burana za soliste, zbor in orkester (1935-36). Orff je uporabil latinsko kroniko iz bavarskega samostana »Benediktbeuren«. V njej so ljubezenske in pijanske pesmi ter pesmi o požrtijah. Večina jih je bila zapisana v latinskem jeziku, veliko pa tudi v srednjeveškem nemškem. Za nameček so imele nekatere latinske pesmi refrene v francoščini. Zasnoval je kantato na teh srednjeveških pesmih, polno radostnih, barbarskih ostninatov, ponavljajočih se ritmičnih in melodičnih obrazcev. Orff je že v naprej slutil, da bo delo uspešnica, saj je leta 1937 napisal svojemu založniku: »Vse, kar sem doslej napisal in ste vi, žal, natisnili, lahko vržete med star papir.« Po izvrstnem uspehu, ki ga je doživela prva izvedba dela, je skladatelj umaknil skorajda vsa svoja zgodnejša dela in se posvetil pisanju za glasbeni oder, pri čemer se je naslanjal na slog, ki ga je razvil v kantati Carmina Burana, in na načela grškega gledališča. Tako je razvil izjemno prepričljiv glasbeni jezik, ki ga prežemata na eni strani bavarsko kmečko življenje in na drugi krščanski misterij.

Ko so opero Carmina Burana prvič predstavili občinstvu leta 1995, je povzročila val navdušenja. Kultura in zabava sta bili združeni kot še nikoli prej v celoto, ki je prava avdiovizuelna umetniška mojstrovina. Pesmi v kantati tvorijo 24 magičnih slik, ki se pojavljajo in izginjajo pod »kolesom življenja«, govore zgodbo o sreči in nesreči, življenju in smrti. Carl Orff se je namenoma vzdržal uporabe klasične dramaturgije in se oddaljil dramatičnim dialogom in konfliktom. Namesto tega je pustil naj lirika narekuje različne scene življenja in človeškega obstoja, od sreče do nesreče, ljubezni in sovraštva, življenja in smrti v naključnem vrstnem redu. Čaščenje nebes se spogleduje z pogodbo z hudičem, cerkvena oblast, meščani, glumač, berač in burkež – v tem navideznem srednjeveškem svetu imajo vsi ljudje enako poželenje.

Mesec
 
Pravljice, ki jih je poimenoval »razigrane hčere Mythosa«, so bile za Orffa izvir novega dela. Kot prvo je uporabil pravljico Der Mond (Mesec) bratov Grimm.

Kratka vsebina:
Oder je razdeljen v dve polovici, ki predstavljata vsaka zase zemljo in podzemlje. Pripovedovalčeva prižnica razdeljuje zemljo v dve deželi, ki sta do pičice enaki. Na nebu so zvezde in oblaki. - Pripovedovalec pripoveduje o neki deželi, ki ni poznala Meseca, in so bile zato noči temne. Iz te dežele so na svojem potepu prišli v drugo deželo štirje dečki in tam zagledali na hrastu Mesec, ki je kot svetlo ogledalo razsvetljeval deželo. In dečkom je bil čudoviti Mesec tako všeč, da so ga ukradli in obesili na hrast v svoji deželi. Rojaki so to pridobitev z veseljem pozdravili in dečki so Mesec vse življenje čistili, da je bil svetal kot zlatnik. Toda na starost so se vsi štirje morali posloviti od življenja in vsak od štirih starcev je terjal naj mu položijo v grob četrtino njihovega Meseca. Tako je v deželi spet zavladala tema. V podzemlju pa so štirje prijatelji ponovno zlepili Mesec in ga obesili kot razsvetljavo. Mrtvakom je bila nadležna ta nepričakovana svetloba in vsi po vrsti so se zaradi nje zbudili. Plesali in rogovilili so po podzemlju tako dolgo, da je hrup prišel na ušesa samemu Petru na nebu. Odpravil se je torej v podzemlje, a svetli Mesec in rajanje sta mu bila tako všeč, da se je še sam pomešal med pivce in plesalce. Ko pa so mrtvaki obnemogli popadali pod mizo, je Peter nazadnje le naredil red. Mrtvake je nagnal spet nazaj v njihove krste, Mesec pa je odnesel s seboj visoko na nebo. In na zemlji ga je prvi zagledal otročiček in odtlej ta čudni Mesec še danes sveti vsem otrokom in zemljanom.

Premetenka
 
Tudi operi  Die Kluge - Die Geschichte von dem König und der klugen Frau je bila osnova pravljica. V slednji je še bolj kot v prvi pomemben jezik, govor. Poudarjeni glasbeni stil z drastičnimi in grobimi rekli je povzel iz zbirke pregovorov iz leta 1846.

Kratka vsebina:
Kmet tarna v ječi, ker ni upošteval svarila svoje hčere. Pri oranju je bil namreč izkopan iz zemlje zlat možnar, ki ga je nato prinesel kralju, čeprav mu je to hči odsvetovala. Kralj bo prav gotovo podvomil v kmetovo poštenost, če mu ne bo prinesel tudi tolkača, ki ga pa v zemlji ni bilo. In kralj v resnici kmetu ni verjel, zato ga je dal zapreti v stolp. Ker pa je kmet neprestano jadikoval, kako je bila njegova hči pametna, je to prišlo tudi kralju na ušesa, zato je dekle velel poklicati. Da bi preveril njeno premetenost, ji je zastavil tri uganke, ki jih je pa vse hitro rešila. Navdušen je kralj osvobodil kmeta in vzel premetenko za ženo. - Neki mož z mezgom je pregovoril tri potepuhe, naj bi izkoristili kraljevo zaljubljenost in kralju predložili v rešitev njegov spor, ki ga ima z možem z oslom. Če se jim bo posrečilo preslepiti moža z oslom, jih bo bogato nagradil. Kralju opišejo spor zelo nazorno. Mož z oslom in mož z mezgom sta namreč svoji živali nekoč prenočila skupaj pod eno streho. Drugo jutro pa je poleg mezga ležalo novorojeno žrebe. To žrebe je zdaj terjal zase mož z mezgom, kajti žrebiček je ležal bliže mezgu kot pa oslu. Kralj, ki je bil pravkar izgubil s premetenko partijo šaha, je zlovoljen razsadil pravdo v korist moža z mezgom. Mož z oslom zdaj toži nad krivico, ki mu je bila prizadejana. Tedaj pa stopi k njemu premetenka, ki mu obljubi, da mu bo pomagala do pravice. Trije potepuhi se od veselja nad zmago napijejo. Tedaj pride mož z oslom z ribiško mrežo v roki in se naredi, kakor da bo na suhem lovil ribe. Tudi kralj se približa temu čudnemu početju in povpraša oslarja, kaj dela. Oslar meni, če bodo odslej celo mezgi spočenjali žrebeta, zakaj se potlej ne bi dalo loviti rib na suhem. Kralj takoj spozna, da za to igro tiči premetenka in da v svoji jezi zapreti moža z oslom v stolp. Nato veli še premetenki, naj zapusti njegovo hišo. S seboj ji dovoli vzeti le skrinjo, v katero lahko spravi, kar si poželi. Toda premetenka pripravi kralju napitek, v katerega prirneša uspavalo. Ko kralj zaspi, ga da zapreti v skrinjo in ga odnese. Ko se kralj zbudi in se znajde pri premetenki, ga njena razumnost spet navduši. Ona pa mu pove, da pamet in ljubezen le ne gresta vedno skupaj. Kmet pa meni: "Nazadnje je pa le našla svoj tolkač!"

Antigona
 
»Ker je jezik vedno glavni motiv mojega scenskega ustvarjanja, je v delu Bernauerin ustvarjalni temelj govorjena beseda,« je rekel Orff ob predstavitvi dela. Zgodba o  Herzogu Albrechtu in o hčeri Augsburškega padarja Agnes temelji na dejanskem zgodovinskem pripetljaju. V bavarski komediji Astutuli, kjer kritizira človeško neumnost, je z glasbo nadgradil ritmiziran govor. Tudi deli Comoedia de Christi Resurrectione - Ein Osterspiel in Ludus de Nato Infante Mirificus - Ein Weihnachtsspiel temeljita na bavarskem idiomu.

Kratka vsebina:
Igra se dogaja v Tebah v stari Grčiji, v 4.stoletju pred našim štetjem. Antigona je poklicala k sebi svojo sestro Izmeno in jo obvestila o novem Kreonovem zakonu. Navzlic temu pa je odločena, da bo sama pokopala mrtvega brata Polinejka. Izmena se z njo ne strinja, ker noče prekršiti Kreonovega ukaza. Antigona pa ima za sveto dolžnost, da svoj sklep izpolni tudi brez sestrine pomoči. - Zbor tebanskih starcev pričakuje Kreonovo sporočilo. In Kreon objavi svojo voljo: Eteokla, ki je padel v obrambi mesta, bodo z vsemi častni pokopali, njegovega brata Polinejka, ki je domovino napadel, pa naj nepokopanega požro ptice. Tedaj prihiti čuvaj, ki je čuval Polinejkovo truplo, in sporoči, da je nekdo truplo neopaženo pokril s prstjo. Kreon zahteva, da najdejo storilca, in zagrozi čuvajem s smrtno kaznijo. - Čuvaj, ki ga je Kreon preplašil, se vrne in privede s seboj Antigono. Obtoži jo, da je ona zagrešila to dejanje. Potem, ko je čuvaj Polinejkovo truplo spet razkril, je našel Antigono, kako ga je znova hotela prekriti. Kreon povpraša Antigono, ali mar ne ve za zakon. Antigona izjavi, da je višja božja postava, ki veli mrtvece pokopavati. Pripravljena je za to sprejeti tudi smrtno kazen. Tedaj stopi iz hiše še Izmena, ki prav tako trdi, da je sokriva. Antigona pa jo zavrne. Sama je zagrešila dejanje in sama bo za to tudi plačala. Kreon veli obe sestri odpeljati v hišo. - Kreonov sin Hajmon stopi k očetu in ga kot Antigonin ženin prosi, naj ji prizanese. Ko ga Kreon zavrne, ga Hajmon, srdit, zapusti in zagrozi, da ne bo nikoli več stopil pred njegove oči. - Antigono naj bi živo zazidali. Privedejo jo do morišča. - Pred Kreona privede deček slepega vidca Teireziasa. Videc sporoči kralju, da ga bo doma zatekla nesreča. Kreon hoče spremeniti svoj sklep in gre sam osvobodit Antigono. - Sel pa prinese sporočilo, da sta Antigona in Hajmon v grobnici že našla skupno smrt. Kreon je polblazen od bolečine zaradi sinovega samomora. Vtem pa je naredila samomor tudi kraljica Evridika. Služabniki odvedejo skrušenega kralja.

Potem je za Carla Orffa "samo Prometheus ... pomenil napredek. Le z njim sem presegel moja prejšnja dela.". Praizvedba leta 1968 je bila označena kot pomemben gledališki dogodek. A nekateri kritiki so izražali v celoti odklonilno stališče do tega dela.

Ustvarjalni opus je Orff zaključil z deli De Temporum Fine Comoedia, Spiel vom Ende der Zeiten, ki so bila javnosti prvič predstavljena leta 1973 na Salzburških glasbenih večerih. Carl Orff je umrl 29.marca 1982 v Münchnu. Pokopan je v kapeli samostanske cerkve pri Andechsu.

Dela Carla Orffa:

• Carmina Burana
• Der Mond
• Die Kluge
• Die Bernauerin
• Antigonae
• Trionfi
• Comoedia de Christi resurrectione
• Oedipus der Tyrann
• Ludus de nato Infante mirificus
• Prometheus
• De temporum fine comoedia
• Orff-Schulwerk: Musik für Kinder

(Vsa dela Carla Orffa je založila založba Verlag Schott Musik International.) 

domača stran | instrumentarij | servis | delavnica | Carl Orff | razno 

Strani so avtorsko zaščitene © 2004-2007 Ivanuša Andrej, Maribor. 
Vse morebitne napake na teh straneh in pripombe naslovite na info@proandy-sp.si.
Stran je bila obnovljena: četrtek, 21. maj 2009